Berni poezija
NAŠI KUŽKI IN MI
NAŠI KUŽKI SO ŠTEVILNI,
KAR ZA CELI TROP,
NAGAJIVO SE PODIJO,
KO NA SPREHOD ODHITIJO.
ŽAN IN TAJDA PRITEČEVA,
VSAK SVOJEGA IZBEREVA,
ADIS ŽANOV LJUBLJENEC
MU POVODEC SAM PRINESE,
BERI, SESTRICA NJEGOVA
BRŽ ZA NJIM PRITEČE.
OLA, GOSPODIČNA MALA,
NAGAJIVKA PRAVA JE,
POZDRAVLJA VSAKEGA NA POTI
IN ZA DRUŽBO VESELO PROSI.
CELINNA JE MAMA FINA,
VELIKO OTROK IMA,
PRIDNA KOT ČEBELA JE
EVROPO OSVOJILA ŽE.
KO PO SVETU SE PODIMO,
VELIKO ŠTOSOV DOŽIVIMO,
KAMOR KOLI PRIDEMO,
POZORNOSTI DELEŽNI SMO.
PA NE ZARADI ŽANA,
KI JE FACA PRAVA,
IN NE ZARADI MENE,
KI SEM BEJBA MLADA,
ODPADE TUDI DEDI,
ČEPRAV JE FUL DE BEST,
OBČUDOVANJA DELEŽNI SMO,
KER BERNCI TAGLAVNI SO.
TAJDA RESNIK ( 8 let), Vir pri Stični
Bernese Mountain Dog Song
KDO JE TO?
(Nada Turnšek)
Kosmato je in tačke ima,
repček, pa še ušeska dva,
a med njimi lisa bela,
ki še smrček je objela.
Ušeska sta lepo pokrita,
rjava je njegova rita
in tam zadaj, na pahljači
bela pika se junači.
Temne, žametne oči
krasijo rjave obrvi
in ob nosku lapi dve,
ki mu skrivata zobe.
Oblečen je v črn frak,
belo srajčko, nogavice,
ker močan je in krepak,
še v udobne pumparice.
Pa rokavi? Ti so rjavi
kakor lička tam na glavi.
Ni ošaben, ne bogat,
vendar je aristokrat.
P.s.: Da vam lažja bo uganka:
vedno en od čevljev manjka.
Sploh pa tu dileme ni,
saj dvorišče vam krasi.
NOVOLETNA ŽELJA
(Svetlana Makarovič)
Moja kočica je mrzla,
zima kaže že zobe,
ti pa greš brezbrižno mimo
človek, kje imaš srce?
Kaj ti veš, kako trepečem,
ko grem v malo kočo spat,
kaj ti veš, kako je bitju,
ki nihče ga nima rad.
Res, da nisem čistokrven,
a bi rad bil kje doma,
rad bi našel topel kotek
sredi mrzlega sveta.
Novo leto je pred vrati,
za živali in ljudi,
naj vam naš azilski kuža
mnogo sreče zaželi.
KAKEC
(Nada Turnšek)
Tam na pločniku leži,
kot klobasa je velika
in od njega še puhti,
pa nikjer ni več lastnika.
Joj, kako hudo smrdi
in kako je grda slika.
Kakec velik v zrak štrli,
to se psičarju ne šika.
Za vogalom pa sledi
štirih tačk in dveh ljudi,
ki sta kupček zatajila
in se urno oddaljila.
Kuža ti je večno zvest,
vsaki tvoji želji vdan,
zato naj kakec bo na cest'
vedno in povsod pobran.
Saj veleva nam bonton,
da za kužkom se pospravi,
narediš en sam priklon
pa se brž v vrečko spravi.
KUŽKOV DOM
(Nada Turnšek)
Sredi vrta majhna hiška, pasja hišica stoji.
Vedno prazna, neopazna je za kužkove oči.
Ta mrcina premetena raje na fotelju spi,
hiška čedna, pometena pa vabljivo se drži.
Zdaj je tam le za okras. Nam je čas izbrisal želje,
vanjo zlezem le še jaz vsej soseski v veselje.
Pasja uta vsa v cvetju, kuža važen v zavetju gospodarja se šopiri.
Kot da v pasjem je bontonu: ves raznežen na balkonu mu podarja svoje štiri.
Vendar hišica cvetoča včasih le obisk dobi,
drobna ptičica pojoča na njeno sleme se spusti.
To pa naši muci moti, saj si ptice zaželita,
ker so rožice napoti, kar v uti obsedita.
In je vse kot mora biti; nekaj pa se le dogaja:
varno v hladni senci skriti spita muci sredi raja.
Mirno mimo se sprehaja naš ponosni kosmatin,
nič ne moti ga, da aja v pasji uti mačji sin.
BERNIJI
(Danica Simončič)
Tu v klubu našem si sežemo v roke,
Plamen neugašen nam je srce.
Vedno te bom ljubil, prekrasni berni moj,
Ti si prijatelj in zato skupaj bodiva nocoj.
Kakor lepe sanje spomin bo na vse dni,
Ko se spomnim nanje, srce vzdrhti.
Tvoje nežne očke so kot lepa majska noč,
Vsak dan bo nov spomin krasan, vedno lep in vedno vroč.
KOSILO
(Nada Turnšek)
KO ŽLICA POJE, MIRNO SPI
TA NAŠ MOGOČNI VELIKAN,
A KO SE OD MESA KADI,
PRIKRADE URNO SE NA PLAN.
NEPREMIČNO VATE GLEDA,
OD LAP PRELESTNIH MU KAPLJA,
SKRBI GA LE ŠE NAŠA SKLEDA,
POD NJIM PA SO ŽE MOKRA TLA.
NE TRENE, SKRBNO OPAZUJE,
ISKRIJO TEMNE SE OČI,.
NE VIDI NIČ IN NIČ NE ČUJE,
SAMO ŠE HRANA MU DIŠI.
PA SE TI NEHOTE ZASMILI
TO UBOGO REVŠE MALO,
KO SE MASTIMO, MIRNO ŠKILI,
ČE BO ZA NJEGA KAJ OSTALO.
SKRIVAJE ROKA SE SPUSTI,
MRCINEŽ ZINE, HLASTNO PLANE,
SEVEDA NI DOBIL KOSTI,
JE PA ŽE VREDEN BOLJŠE HRANE.
LE KJE PRELEPE SO MANIRE,
DA PES PRI MIZI NAM SEDI?
LEPO RES NI, A BREZ ZAMERE,
ČE VZGOJA MALCE ZATAJI.