O pasmi

Bernski planšarski pes - eden najlepših psov na svetu

Ugotovitvi, ki se je skoraj "sama od sebe" zapisala v naslovu, najbrž ne more oporekati noben ljubitelj psov, nasprotno, v nekaj zadnjih letih se ji pridružuje tudi mnenje poznavalcev, odkar so "bernci" postali znani domala po vsem svetu. Brez pretiravanja lahko rečemo, da že bežno srečanje z njegovo veličastno pojavo in ljubeznivo naravo zadostuje za ljubezen na prvi pogled...

Ko je bil na začetku tega stoletja leta 1902 na švicarski raz­stavi psov predstavljen prvi "Dürrbachler", si ni nihče pred­stavljal, da bo ta običajni pes kmečkih dvorišč postal svetovno znan. Leta 1904 je bila pasma vpisana v švicarsko rodovno knjigo.

Pa pojdimo po vrsti.

Korenine

O izvoru in starosti tega psa je bilo veliko teorij in ugibanj. Preko evropskega pa celo do velikega tibetanskega mastifa naj bi segali sledovi njegovega porekla, toda moderna raziskovanja so te teze ovrgla. Zaenkrat se moramo zadovoljiti z dejstvom, da poteka vzreja bernca od začetka tega stoletja iz domačega kmečkega psa, do takrat pa je njegov izvor zavit v skrivnost. Kljub vsemu pa lahko trdimo, da so korenine tega psa centralne Švice zelo stare in izključno lokalnega porekla.

Začelo se je v predelu delu Schwarzenburg južno od Berna, kjer je prvotni kmečki pes ohranil svojo zunanjost in kvalitete. Kmetje tega okoliša so cenili njegove sposobnosti vlečnega psa, pa tudi pastirja in čuvaja. Tu najdemo tudi vasico Dürrbach, ki je dala ime prvotnemu tipu bernca.

Načrtna vzreja

Zgodovino razvoja bernskega planšarskega psa nehote primerjamo s švicarsko uro: natančni, usmerjeni koraki, tradicija, napredek in navdušenje vzrediteljev so naredili svoje.

Leta 1899 je bil v kantonu Bern ustanovljen prvi kinološki klub "Berna" s svojo vzrejno komisijo, ki se je ukvarjala z vzrejo pasemskih psov. Leta 1902 je "Berna" organiziral švicarsko raz­stavo psov v Ostermundigenu, kjer je bil prvič predstavljen "Dürrbachler", leta 1904 pa jih je bilo na mednarodni razstavi psov v Bernu že šest, od katerih so štirje odnesli nagrade in od tega leta je pasma vpisana v švicarsko rodovno knjigo. Ta razsta­va je bila prelomnica v razvoju bernskega planšarskega psa, saj mu je bila takrat namenjena tolikšna pozornost javnosti, da se je več rejcev v okrožju Burgdorf začelo načrtno ukvarjati z njegovo vzrejo. Ti so leta 1907 razstavili svoje pse na razstavi v Luzer­nu, kjer je prof.dr.Heim sodeloval kot sodnik. Kot velik kinološki strokovnjak se je natančno lotil preučevanja nove pasme in svoje izsledke objavil v glasilu nacionalnega kinološkega kluba. Srečanje s prof.dr.Heimom je bila za bernca kot pasmo izredna sreča, saj je s svojim nespornim znanjem in vplivom veliko naredil za njegovo vzrejo.

Novembra leta 1907  so v Burgdorfu ustanovili "Swiss Dürrbach Club", da bi zagotovili načrtno strokovno vzrejo. Njihov namen je bil kmalu dosežen, saj so na mednarodni razstavi psov leta 1908 ob 25-letnici švicarske kinološke zveze predstavili 22 svojih psov. S tem je "Dürrbachler" pridobil svoje mesto med priznanimi pasmami in njegova prihodnost je bila zagotovljena.

"Dürbachler" se preimenuje

Tudi pri nastanku današnjega imena bernskega planšarskega psa ima prste vmes prof.dr. Heim. Mlademu pasemskemu klubu je svetoval, da preimenuje "Dürrbachlerja" v današnjo obliko z namenom, da bi uskladili ime z ostalimi tremi švicarskimi planšarskimi pasmami. Seveda je preteklo še nekaj let, natančneje do leta 1913 je trajalo, da so vzreditelji pasmi spremenili ime, v okolici Berna pa še vedno naletite tudi na starega.

Kakorkoli že, tekom let je bernski planšarski pes našel mnogo prijateljev po Evropi, pa tudi na drugih celinah.

Bernski planšarski pes danes

Prva stvar, ki jo človek opazi pri tem velikem psu z dolgo svile­no dlako, so točno določene in omejene tri barve: sajasto črn plašč in glava, rjave obrvi, rjava lica do ustnega kota in noge, pa seveda obvezna bela "prečka" na čelu,ki se nadaljuje v bel smrček, bela prsa, "copatki" in bela konica na črnem repu. Ta razporeditev daje sicer veliki pojavi simpatično milino.

Plečna višina psa je med 64 in 70 cm, psice med 58 in 66 cm, zadnja leta pa se švicarski vzrejni standardi nagibajo k spodnjim mejam navednih višin.

"Bernec" je pojava močnega podeželskega psa, nikdar težavnega, vedno vedrega, zaupljivega in dobrodušnega. Pod mogočno zunan­jostjo se skriva čuteč in ljubezniv značaj, ki pokaže svoje najboljše strani v večjem krdelu. Zanima ga vse okrog njega in z vsakim vzpostavi prijazen stik. Prijazen in strpen je do otrok, instiktivno čuva svoj teritorij.

 Njegova izstopajoča lastnost pa je njegova pripravljenost za delo. Karkoli že počne skupaj s svojim gospodarjem - vleče voziček, prinaša ali čuva, vse počne z veseljem.

Vsak njegov lastnik pa bi se moral zavedati, kako pomembno je nadomestiti njegove nekdanje dolžnosti iz kmečkega okolja in mu najti nove zaposlitve - od drobnih vsakdanjih opravil pa do katere od disciplin iz šolanja športnih psov.Ker je učljiv in ubogljiv, lahko dobro šolan pes dosega odlične rezultate. Prvi tedni v novem domu dajejo predznak kasnejšemu skupnemu življenju in preudarno ter uravnovešeno obnašanje lastnika je izjemno pomembno. Poznavalci pasme pravijo, da edino kombinacija igre in učenja vodi preko pozitivnih izkušenj psička k uspehu, končne rezultate dela pa znata ceniti tudi švicarska vojska in policija.

Leta 1960 je švicarski klub za bernske planšarske pse uvedel testiranje značaja pri psih, ki jih uporabljajo za vzrejo. Le redko so zasledili zadržanega ali nezaupljivega psa.

Samostojno ukrepanje

Tipičen značajski portret katerega koli od štirih švicarskih planšarskih psov je njegova sposobnost ukrepati po svoje. To je za psa - zganjalca črede nujnost, saj je le tako lahko zanesljiv delovni partner človeku. Pes običajno preceni situacijo precej hitreje kot pastir in temu ustrezno tudi ravna. (Dober Appenzeller lahko nadomesti tri pastirčke!)

Planšarski pes ni običajen štirinožni spremljevalec, ki bo s pasjo vdanostjo sledil vsaki izrečeni besedi ali gibu svojega gospodarja. Čeprav so ljubeče navezani na svojo družino, pa planšarski psi ne sprejemajo ponižno ukazov, temveč so zanesljivi in razumevajoči človekovi partnerji. Njihovo šolanje mora biti zato brez prisile in zadirčnih ukazov, vendar popolnoma dosledno in odločno.

Imeti bernskega planšarskega psa

Ker je nesporno, da bernski planšarski pes spada med "elitne" pasme, marsikateri ljubitelj psov izbere prav to, da bi si z njo obogatil življenje. Vendar pravilo številka 1 je: Če boste kdaj razmišljali o nakupu takega psa, pozabite na verigo ali pesjak ! Živeti s svojim berncem prijetno in raznoliko pomeni: pustiti mu način življenja, ki ga nosi v svojih zasnovah. Nikakor ga ne smemo počlovečiti ali še več - obsoditi ga na življenje v pasji uti. Bernec je zelo navezan na ljudi okrog sebe, svoje krdelo tako rekoč.

Značilno zanj je, da ta pasma potrebuje tesen  kontakt s človekom, da bi zadostila svoji izjemni potrebi po družabnosti. Pozor: če bo vaš mali bernček prepuščen sam sebi, bo iz male ljubke črne kepice zrasel v vaše največje razočaranje! Poleg osame sta tudi grobost in fizična prisila tisti, ki lahko uničita pomembne kvalitete rahločutnega bernca. Sicer pa to zadnje velja tudi za nas, ljudi, kajne?

Mojca Sajovic