Sterilizacija: da ali ne?

Velik odstotek lastnikov psov oziroma psic se že pred nakupom psa odloči, kako bo z vzrejo v njihovem krdelu. V ZDA in zahodni Evropi se s gornjim vprašanjem ne ukvarjajo prav veliko in v mnogo primerih je odgovor: da!

 

Psičke, ki so vodljivejše in bolj "čuteče" nravi, imajo za mnoge lastnike in njihovo okolico moteče cikluse gonitve, zato se pojavlja vprašanje sterilizacije. Če se lastnik odloči, da legel ne bo, je sterilizacija odločno najboljša rešitev. Pa tudi iz zdravstvenih razlogov npr. kronično vnetje maternice, hormonalne motnje, da ima psica pogoste lažne brejosti, da ima izključitvene napake, zaradi katerih ne more dobiti vzrejnega dovoljenja.
S sterilizacijo psice preprečimo tudi veliko verjetnost nastanka tumorja na seskih. Za dosego naštetega je potrebna seveda popolna sterilizacija, torej tudi odstranitev jajčnikov.

Spremljajoči pojavi oz. zapleti po sterilizaciji, ki je danes že rutinski poseg, so:

  • povečana telesna teža, ki se ji s primerno prehrano lahko izognemo
  • možno je puščanje urina (inkontinenca), ki se danes večinoma uspešno zdravi
  • nekateri veterinarji omenjajo tudi možno spremembo v kakovosti dlake (postane mehkejša)

Nobeden od spremljajočih pojavov pa ne odtehta možnosti, da smo psički morda s pravočasnim posegom olajšali ali celo rešili življenje.

Pri psih je kastracija še bolj enostaven poseg, ki se pa redkeje izvaja, razen če ni za to utemeljene veterinarske indikacije. Z zgodnjo kastracijo največkrat želimo preprečiti nezaželeno dominantno oz. agresivno vedenje, kastracija je tudi priporočeni poseg, ko gre za zgodnje težave s prostato.

Sterilizacija – kdaj?

Pri tem vprašanju si mnenja veterinarjev niso povsem enotna: eni zagovarjajo sterilizacijo še pred prvo gonitvijo. S tem bi naj prehiteli izločanje spolnih hormonov, ki prinašajo možno aktiviranje malignih celic v mlečnih žlezah. Drugi pa trdijo, da je za popoln (psihični in fizični) razvoj psice potreben zaključen hormonalni ciklus, zato naj se sterilizacija izvede po prvi pravi gonitvi. Tako eni kot drugi pa so že davno ovrgli mnenje, da je za psičko potrebno in zdravo, da ima vsaj eno leglo: to preprosto ni res! Imeti mladiče je za psičko naraven, a hudo naporen proces; najbrž ni skrbnega lastnika, ki bi namenoma silil v težave in tvegal psičkino zdravje in morda celo življenje zaradi trditve, ki je že dolgo zgolj predsodek, da psička mora imeti enkrat mladiče.

Od lastnikov psic je skrajno neodgovorno, da načrtujejo leglo, čeprav nimajo vzrejnega dovoljenja, mladiči pa ne možnosti, da dobijo rodovnik. Za psico je to nepotrebna fizična in psihična obremenitev, lastnik psice kljub vloženemu trudu mladiče proda za simbolično ceno ali jih podari novim lastnikom, ki bodo morda celo nadaljevali krog "nezakonskih" bernčkov in s tem naredili pasmi slabo uslugo. Trditvi "imamo psičko tako zelo radi, naj enkrat ima mladičke..." se postavlja v nasprotje hudo resno vprašanje: "Kaj boste naredili, če vam psička pri porodu umre in pusti na primer devet nebogljenih mladičkov? Jo imate res tako zelo radi, da bi tvegali njeno življenje in življenje njenih mladičkov samo zato, da bi enkrat imela leglo in s tem potešila vašo radovoednost?"

Mojca Sajovic