Tone Hočevar: Rimski bernci

Tone Hočevar, Rim

 

Dana je bila v Rimu »persona«,

Beri je še »medvedek«

 

Bernski planšarski pes je zame najlepši na svetu, ni plišasti medvedek in tudi nemški ovčar ne.

Že dvajset let brskam po zgodovini pasjih pasem, za revijo Moj pes vsak mesec napišem zgodbo o tem, kako je nastala katera izmed pasem, kako so jo oblikovali v sedanjo podobo, kako se je razvijala, kako so ljudje izbirali plemenjake in plemenke. Tudi o tem, kako so nekatere pasme uničili, ko so jih hoteli narediti za trgovsko blago, kako pa so druge obstale in se ohranile zelo prvobitne. O »svojih« berncih, ki me spremljajo več kot poldrugo desetletje, prej pa sem se na njihov prihod v naš dom pripravljal desetletje, sem se odločil pisati šele zdaj. Za revijo Moj pes in za tale blog v Delo.si. Tako pozno morda zato, ker pasmo pozna skoraj vsak ljubitelj psov, o njenem nastanku pa pravzaprav ne vemo skoraj nič.

V Rimu, kjer živimo že več kot poldrugo desetletje, smo na ulici, v parku Villa Pamphillj ali pa na Trgu svetega Petra najbolj prepoznavni prav po berncih. Po eni bernki naenkrat pravzaprav, ki jo vsi takoj opazijo. Vsi drugi naši psi so za estetsko stroge Italijane samo bernski spremljevalci. Najprej nas je 14 let spremljala bernka Dana, Švicarka z Dolenjskega. Rekordno dolgo je živela za bernko, šele ta trenutek jo prehitevajo tri njene sestre iz naslednjega legla istih dveh švicarskih lepotcev, Astre in Damiana, očitno izjemno uspešne kombinacije, ki bo težko ponovljiva. Zdaj je z nami Beri, tudi ona je Dolenjka, pri Urbasovih v Ivančni gorici so jo krstili za Berry. Ko se je poslovila Dana, kar zaspala je in se ni več zbudila, smo brez bernke zdržali samo dva tedna. Samo toliko, da sem izkoristil prvi prosti konec tedna, zdrvel iz Rima v Ivančno gorico in se vrnil z Beri. Prav tako kot prej Dana, me zdaj Beri spremlja ves dan. Na jutranjem sprehodu, na delovnem mestu pod računalnikom, tudi na počitnicah. Dve »spletični« ima, dve nadvse prijetni mešanki, brez katerih ne more, oni dve pa se brez nje počutita tudi kar malo izgubljeno. Navado sta prenesli iz Daninih časov.

Bernci od nekdaj ali od včeraj?

Vsako zgodbo o pasji pasmi začenjamo z nastankom, z zgodovino, s pripovedjo o trnovi poti, ki se začne pri približno podobnih psih in njihovi selekciji pri zagnanih vzrediteljih, zaokroži pa s priznanjem pri kinoloških uradnikih v Bruslju. Mednarodna kinološka zveza si je Bruselj izbrala za svojo prestolnico precej pred evropskimi državami, že pred prvo svetovno vojno.

O bernskem planšarskem psu je bilo sicer veliko napisanega, trdnih dokazov o koreninah pasme pa ni zaslediti nikjer. Veliko ugibanj, trditev, iskanja zapiskov in podob je bilo, pa prav malo najdb, ki bi karkoli dokazovale. Veliko laže je s pasmami, ki so se razvijale pri plemeniti gospodi, ki si je vse zapisovala in je skrbela za svoje ponavadi visokonoge pse kot za svoje plemenite konje, teže pa s tistimi pasmami, ki izhajajo s kmečkih dvorišč in planinskih pašnikov. Nikomur od mestne gospode niso bili mar, ostanke so pojedli, nesnago počistili, po ves dan so tekali za živino, ponoči pa čuvali, da je ni kdo ukradel.

Bernski planšarski pes, pa ob njem druge tri švicarske planšarske pasme (veliki švicarski planšarski pes, appenzeller in entlebucher) so bili doma pri kmetih, kvečjemu k lastnikom večjih kravjih čred so sodili, ko se je začelo mlekarstvo in sirarstvo. Bernca so imeli za »siromakovega konjička«, ker je znal voziti mleko tistemu kmetu, ki ni premogel konja ali pa je pridelal premalo mleka, da bi ga bilo vredno voziti na večjem vozu.

Zgodovina bernskega planšarskega psa je pravzaprav precej podobna zgodovinski poti našega kraševca. Za vsako rabo je bil, pa ga razen kmeta ni nihče cenil. Ko je bilo planšarske kariere konec, je berncu grozilo, da se bo izgubil, kakor se skoraj izgublja naš kraški ovčar, ki ga samo zagnani ljubitelji (priznajmo, zdaj zastavo nosijo ljubiteljice!) še ohranjajo kot slovenski zaklad, del narodove zgodovine. Da so bernci veliko bolj množično od kraševcev zastopani po vsem svetu, je najbrž največ naredila njihova neprekosljiva zunanjost, tribarvni kožuhovinasti okras z Andrejevim križem na glavi.

So bernci Veneti kot mi?

Dolgo je veljalo, da so prednike današnjega bernca v švicarske gore in doline pripeljali Rimljani, ko so prodirali v srednjo in zahodno Evropo. K Rimljanom naj bi predniki vseh velikih in težkih psov prišli iz Azije, skupni praoče naj bi bil težki pes s Tibeta, katerega potomci so danes znani kot tibetanski mastifi ali tibetanske doge.
V švicarskem okrožju Windisch, zahodno od Züricha, so arheologi v nekdanjem rimskem taborišču Vindonissa našli glinasto svetilko, na kateri je upodobljen dolgodlak pes,ki je na prvi pogled nadvse podoben današnjemu bernskemu planšarju.

Zapis o svetilki in na njej upodobljenem psu iz okrožja Windisch je vsekakor intriganten tudi za nas, Slovence, in še posebej za zagovornike teorije o našem venetskem izvoru. Kot vemo, v nemško govorečih krajih severno od nas Slovencem še danes rečejo Windisch, kraju zahodno od Züricha pa naj bi rekli Windisch zato, ker naj bi tam živeli Vindi ali Veneti. Windisch v nemščini v marsikaterem slovarju še dandanes pomeni Slovenec ali slovenski, je mogoče najti zapisano na spletnih straneh, ki zagovarjajo naš venetski izvor.

Tezo, da je svetilka iz Vindonisse dokaz o vsaj dveh tisočletjih zgodovine dolgodlakega psa iz osrednje Švice, so Švicarji zavrgli, ko so leta 1924 blizu Züricha arheologi odkrili več pasjih lobanj iz predrimskega obdobja. Lobanje so dolge od 180 do 205 milimetrov, po prepričanju zagovornikov ekskluzivno švicarske teorije o nastanku pasme pa so dovolj trden dokaz, da so bernčevi predniki v Švico niso prišli z rimskimi legijami, ampak so Rimljane že pozdravili, ko so prišli v doline okrog Berna in Züricha. Psi, ki so bili tam od nekdaj, naj bi prispevali tudi k oblikovanju psov, ki so jih imele s seboj vojske z juga in s severa. Tudi k nastanku rotvajlca, ki je doma malo bolj na severu, na Švabskem.

Švicarska poznavalka in raziskovalka zgodovine bernskega planšarskega psa Margret Bärtschi je zapisala, da so lobanje »edini resni dokaz, da so ti psi obstajali na švicarskem ozemlju že 4000 let pred našim štetjem. Že v prvem tisočletju pred Kristusom (od leta 1000 do 600 pred našim štetjem) so imeli na tem območju živeči psi velikost današnjega bernskega planšarja,«, je zapisala.

Kdo ve, ali držijo trditve o tem, da je bernski pes starejši od tibetanskih psov in rimskih pasjih prišlekov pred dvema tisočletjema. Švicarji vsekakor poskušajo dokazati, da za švicarske pasme ne velja, kar je zgodovina drugih molosoidnih pasem. O tem bo lahko morda kmalu sodila znanost, ki napreduje z velikimi koraki.

Tudi če so lobanje dokaz o prvih začetkih današnje pasme bernski planšarski pes, je seveda res, da se po tistih lobanjah več tisoč let ni pojavil tako rekoč noben drug dokaz. Ugibajo, da je bilo na ozemlju današnje Švice v vmesnem času veliko pasjih križanj, ki so se dogajala hote in še večkrat nehote. Vojske so se podile s severa proti jugu, drugič z juga proti severu, lastniki zemlje so se menjavali, navade tudi. Ker ni šlo za pse, ki bi jih imela grajska gospoda za lov, se nikomur ni zdelo vredno podeželskih psov spremljati, jih opisovati ali upodabljati. Bili so pač tam, kakršni koli so že bili.

O prvih bolj ustaljenih navadah, tudi takih v zvezi s psi, je mogoče sklepati šele v srednjem veku, ko je bogatejša zemlja v najlepših krajih, podobno kot drugod v Evropi tistega časa, pripadala Cerkvi in aristokraciji, ki je bila povezana s Cerkvijo.

Območja Schwarzenburga, Emmenthala, Berna in Burgdorfa, kjer so se pozneje pojavili bernci v bolj ali manj današnji podobi, so pretežno sodilo med cerkvena posestva. V obdobju osamosvajanja od Svetega rimskega cesarstva in Habsburžanov v 14. stoletju je Cerkev izgubila prej absolutno oblast, pa tudi največja posestva. Ljudje, ki so živeli na prej cerkvenih ozemljih, so podedovali boljšo, bolje obdelano in bogatejšo zemljo, pa tudi pse, ki so jih imeli na nekdanjih posestvih. Reformacija je pozneje, v šestnajstem stoletju, sprožila dolgo in krvavo državljansko vojno, ki se je končala s pogajanji in neodvisnostjo kantonov. Evropa je priznala neodvisnost Švice od Svetega rimskega cesarstva šele sredi 17. stoletja.

Ker ni bilo več vojske, ki bi jih branila, kakor je prej cerkvene gospodarje, so kmetje domnevno začeli z bolj resno selekcijo podedovanih psov, ki so jih branili pred potujočimi reveži in predvsem pred nekoč dobro plačanimi vojaki, ki niso imeli več dela, strehe nad glavo in kruha, zato so se klatili naokrog in ropali.
Prejšnji delavci na posestvih in pri čredah cerkvene in posvetne gospode so med tektonskimi spremembami postajali skrbniki, naposled tudi lastniki. Pes jim je služil za marsikaj, od čuvaja do prevoznika mleka namesto konja jim je bil.

Profesor Albert Heim je rešil švicarske pasme

Pes, ki danes nosi ime bernski planšarski pes, je doživel razcvet skupaj z mlekarstvom, sirarstvom in predvsem z razdelitvijo zemlje med kmete. Takoj po največjem razcvetu pa je doživel trd padec na realna tla, ko se je začela industrializacija. Še nekaj časa pa je moralo miniti, da se je za pse, ki so delali pri kmetih, začela zanimati mestna gospoda, ki je imela v rokah prve začetke švicarske kinologije.

Avtohtonega bernskega kmečkega psa so po začetkih industrializacije odrinili na stran, premožnejši ljudje so se odločali za bolj stasite bernardince. Bernce so v tistih časih menda tudi prevečkrat križali z na novo skovano nemško pasmo leonberžan, velikanom, ki so ga Nemci tudi ustvarili s križanji. Že tedaj so se menda pojavila prva križanja berncev z novofundlandci, ki so bila bolj načrtna po drugi svetovni vojni, ko je bilo potrebno pasmo še enkrat reševati pred pozabo. Berncev je bilo v času po drugi vojni vedno manj, bili so pred izginotjem.

Kdo ve, kako bi se razpletlo, ali bi bernci sploh dočakali prvo in drugo svetovno vojno, če leta 1899 ne bi ustanovili prvega švicarskega kinološkega združenja, ki so mu dali ime Berna. Tri leta pozneje so organizirali prvo veliko razstavo, kamor so pripeljali 320 psov vseh vrst in pasem. Takrat so iz Dürrbacha v bernskem kantonu prvič pripeljali pokazat svoje kmečke pse. Kakor so zapisali v lokalnem časniku, je bil pes, imenovan dürrbachler, v svojem okrožju prav tako pomemben, kakor je bil appenzeller v kantonu Appenzell. Dve leti pozneje je gostilničar Fritz Probst razstavil še šest skrbno izbranih dürrbahlerjev.

V tistem času je stopil na oder profesor Albert Heim iz züriškega inštituta za geologijo. Vzrejal je novofundlandce, velik poznavalec psov je bil, kmečkih psov iz bernskega okrožja pa sploh ni poznal, ker jih v mestih pač ni bilo. Navdušil se je zanje in poskrbel, da so postali pasma. Še preden je spodbudil iz izpeljal resno in strogo selekcijo, je prepričal vzreditelje, da njihovi psi ne smejo imeti topih gobcev, kar je tedaj zaradi verjetno namernih, vendar ne zabeleženih križanj, postajalo moda.

Leta 1907 so ustanovili prvi pasemski klub. Profesor Heim je kot sodnik predstavil 22 izbranih primerkov, ki so pomenili osnovo za razvoj pasme. Še poldrugo desetletje se je potem oče švicarske kinologije trudil poenotiti bernske pse. Zlasti je imel težave z razlikami v velikosti psov. V različnih delih Švice so si bili ti psi med seboj podobni na prvi ogled, vendar eni precej majhni, drugi ogromni.

Heimu je leta 1913 tudi uspelo prepričati vzreditelje, da so sprejeli ime bernski planšarski pes, saj kraja Dürrbach niti v Švici niso poznali. Ko se je standard ustalil, je bernski planšarski pes dokaj hitro zavzel Švico in svet. Precej dolgo je veljalo, da več velja, če sta pes in psica na zgornji meji standarda (70 cm pes, 66 cm psica), zadnje čase se Švicarji vračajo k prvotnim psom, idealna spet postaja spodnja meja (64-66 cm pes, 58 do 60 cm psica).

Najlepši pes na svetu

Bernski planšarski pes je po naravi dobrodušen velikan, ki se zna sicer postaviti zase in za svoj teritorij, ni pa pravi čuvaj. Samica je bolj vodljiva, postavnejši samec pa bo vedno ohranil željo po vzpenjanju na družbeni lestvici. Do otrok je berni zaščitniški in zelo strpen, ima tudi poseben odnos do nemočnih in starejših. S pravilno zgodnjo socializacijo in habituacijo je berni prijeten sopotnik in sostanovalec tudi drugim hišnim in večjim domačim živalim. Več kot prijazna radovednost pri srečevanju na sprehodih ni zaželena, saj se zaradi bernijeve velikosti lahko mimoidoči ljudje, še posebej otroci, pa tudi psi lahko ustrašijo.

Berni ni pes za vsakogar, poudarja Mojca Sajovic, ki je predsednika pasemskega kluba in ima pri nas z bernci največ izkušenj. Marsikdo od bernca preveč pričakuje, drugi ga enači s prijaznim plišastim medvedkom, tretji ni pripravljen vložiti dovolj časa, truda in sredstev v prvih dveh letih njegovega življenja. Berni je nastal na kmečkem podeželju centralne Švice, najsrečnejši je pri delu in pri svojih ljudeh. Zadovoljen bo v družini, kjer so otroci že šolarji, doma pa sta ljubezniva in dovolj aktivna dedek in babica, ki poskrbita zanj, ko je njegova prava družina zdoma. Težko prenaša spremembe, zdrahe, ločitve..., pa tudi vročino, z veseljem pa gre z družino na počitnice. Na morje gremo z berncem v začetku junija ali v poznem septembru, naporne gorske ture mu prihranimo, saj se bolje počuti na sprehodih v sredogorju. Če je kje kakšno jezero, pa bo sploh srečen, pravijo vsi izkušeni skrbniki bernijev.

Bernski planšarski pes je zame najlepši na svetu, ni plišasti medvedek in tudi nemški ovčar ne.

Že dvajset let brskam po zgodovini pasjih pasem, za revijo Moj pes vsak mesec napišem zgodbo o tem, kako je nastala katera izmed pasem, kako so jo oblikovali v sedanjo podobo, kako se je razvijala, kako so ljudje izbirali plemenjake in plemenke. Tudi o tem, kako so nekatere pasme uničili, ko so jih hoteli narediti za trgovsko blago, kako pa so druge obstale in se ohranile zelo prvobitne. O »svojih« berncih, ki me spremljajo več kot poldrugo desetletje, prej pa sem se na njihov prihod v naš dom pripravljal desetletje, sem se odločil pisati šele zdaj. Za revijo Moj pes in za tale blog v Delo.si. Tako pozno morda zato, ker pasmo pozna skoraj vsak ljubitelj psov, o njenem nastanku pa pravzaprav ne vemo skoraj nič.

V Rimu, kjer živimo že več kot poldrugo desetletje, smo na ulici, v parku Villa Pamphillj ali pa na Trgu svetega Petra najbolj prepoznavni prav po berncih. Po eni bernki naenkrat pravzaprav, ki jo vsi takoj opazijo. Vsi drugi naši psi so za estetsko stroge Italijane samo bernski spremljevalci. Najprej nas je 14 let spremljala bernka Dana, Švicarka z Dolenjskega. Rekordno dolgo je živela za bernko, šele ta trenutek jo prehitevajo tri njene sestre iz naslednjega legla istih dveh švicarskih lepotcev, Astre in Damiana, očitno izjemno uspešne kombinacije, ki bo težko ponovljiva. Zdaj je z nami Beri, tudi ona je Dolenjka, pri Urbasovih v Ivančni gorici so jo krstili za Berry. Ko se je poslovila Dana, kar zaspala je in se ni več zbudila, smo brez bernke zdržali samo dva tedna. Samo toliko, da sem izkoristil prvi prosti konec tedna, zdrvel iz Rima v Ivančno gorico in se vrnil z Beri. Prav tako kot prej Dana, me zdaj Beri spremlja ves dan. Na jutranjem sprehodu, na delovnem mestu pod računalnikom, tudi na počitnicah. Dve »spletični« ima, dve nadvse prijetni mešanki, brez katerih ne more, oni dve pa se brez nje počutita tudi kar malo izgubljeno. Navado sta prenesli iz Daninih časov.

Bernci od nekdaj ali od včeraj?

Vsako zgodbo o pasji pasmi začenjamo z nastankom, z zgodovino, s pripovedjo o trnovi poti, ki se začne pri približno podobnih psih in njihovi selekciji pri zagnanih vzrediteljih, zaokroži pa s priznanjem pri kinoloških uradnikih v Bruslju. Mednarodna kinološka zveza si je Bruselj izbrala za svojo prestolnico precej pred evropskimi državami, že pred prvo svetovno vojno.

O bernskem planšarskem psu je bilo sicer veliko napisanega, trdnih dokazov o koreninah pasme pa ni zaslediti nikjer. Veliko ugibanj, trditev, iskanja zapiskov in podob je bilo, pa prav malo najdb, ki bi karkoli dokazovale. Veliko laže je s pasmami, ki so se razvijale pri plemeniti gospodi, ki si je vse zapisovala in je skrbela za svoje ponavadi visokonoge pse kot za svoje plemenite konje, teže pa s tistimi pasmami, ki izhajajo s kmečkih dvorišč in planinskih pašnikov. Nikomur od mestne gospode niso bili mar, ostanke so pojedli, nesnago počistili, po ves dan so tekali za živino, ponoči pa čuvali, da je ni kdo ukradel.

Bernski planšarski pes, pa ob njem druge tri švicarske planšarske pasme (veliki švicarski planšarski pes, appenzeller in entlebucher) so bili doma pri kmetih, kvečjemu k lastnikom večjih kravjih čred so sodili, ko se je začelo mlekarstvo in sirarstvo. Bernca so imeli za »siromakovega konjička«, ker je znal voziti mleko tistemu kmetu, ki ni premogel konja ali pa je pridelal premalo mleka, da bi ga bilo vredno voziti na večjem vozu.

Zgodovina bernskega planšarskega psa je pravzaprav precej podobna zgodovinski poti našega kraševca. Za vsako rabo je bil, pa ga razen kmeta ni nihče cenil. Ko je bilo planšarske kariere konec, je berncu grozilo, da se bo izgubil, kakor se skoraj izgublja naš kraški ovčar, ki ga samo zagnani ljubitelji (priznajmo, zdaj zastavo nosijo ljubiteljice!) še ohranjajo kot slovenski zaklad, del narodove zgodovine. Da so bernci veliko bolj množično od kraševcev zastopani po vsem svetu, je najbrž največ naredila njihova neprekosljiva zunanjost, tribarvni kožuhovinasti okras z Andrejevim križem na glavi.

So bernci Veneti kot mi?

Dolgo je veljalo, da so prednike današnjega bernca v švicarske gore in doline pripeljali Rimljani, ko so prodirali v srednjo in zahodno Evropo. K Rimljanom naj bi predniki vseh velikih in težkih psov prišli iz Azije, skupni praoče naj bi bil težki pes s Tibeta, katerega potomci so danes znani kot tibetanski mastifi ali tibetanske doge.
V švicarskem okrožju Windisch, zahodno od Züricha, so arheologi v nekdanjem rimskem taborišču Vindonissa našli glinasto svetilko, na kateri je upodobljen dolgodlak pes,ki je na prvi pogled nadvse podoben današnjemu bernskemu planšarju.

Zapis o svetilki in na njej upodobljenem psu iz okrožja Windisch je vsekakor intriganten tudi za nas, Slovence, in še posebej za zagovornike teorije o našem venetskem izvoru. Kot vemo, v nemško govorečih krajih severno od nas Slovencem še danes rečejo Windisch, kraju zahodno od Züricha pa naj bi rekli Windisch zato, ker naj bi tam živeli Vindi ali Veneti. Windisch v nemščini v marsikaterem slovarju še dandanes pomeni Slovenec ali slovenski, je mogoče najti zapisano na spletnih straneh, ki zagovarjajo naš venetski izvor.

Tezo, da je svetilka iz Vindonisse dokaz o vsaj dveh tisočletjih zgodovine dolgodlakega psa iz osrednje Švice, so Švicarji zavrgli, ko so leta 1924 blizu Züricha arheologi odkrili več pasjih lobanj iz predrimskega obdobja. Lobanje so dolge od 180 do 205 milimetrov, po prepričanju zagovornikov ekskluzivno švicarske teorije o nastanku pasme pa so dovolj trden dokaz, da so bernčevi predniki v Švico niso prišli z rimskimi legijami, ampak so Rimljane že pozdravili, ko so prišli v doline okrog Berna in Züricha. Psi, ki so bili tam od nekdaj, naj bi prispevali tudi k oblikovanju psov, ki so jih imele s seboj vojske z juga in s severa. Tudi k nastanku rotvajlca, ki je doma malo bolj na severu, na Švabskem.

Švicarska poznavalka in raziskovalka zgodovine bernskega planšarskega psa Margret Bärtschi je zapisala, da so lobanje »edini resni dokaz, da so ti psi obstajali na švicarskem ozemlju že 4000 let pred našim štetjem. Že v prvem tisočletju pred Kristusom (od leta 1000 do 600 pred našim štetjem) so imeli na tem območju živeči psi velikost današnjega bernskega planšarja,«, je zapisala.

Kdo ve, ali držijo trditve o tem, da je bernski pes starejši od tibetanskih psov in rimskih pasjih prišlekov pred dvema tisočletjema. Švicarji vsekakor poskušajo dokazati, da za švicarske pasme ne velja, kar je zgodovina drugih molosoidnih pasem. O tem bo lahko morda kmalu sodila znanost, ki napreduje z velikimi koraki.

Tudi če so lobanje dokaz o prvih začetkih današnje pasme bernski planšarski pes, je seveda res, da se po tistih lobanjah več tisoč let ni pojavil tako rekoč noben drug dokaz. Ugibajo, da je bilo na ozemlju današnje Švice v vmesnem času veliko pasjih križanj, ki so se dogajala hote in še večkrat nehote. Vojske so se podile s severa proti jugu, drugič z juga proti severu, lastniki zemlje so se menjavali, navade tudi. Ker ni šlo za pse, ki bi jih imela grajska gospoda za lov, se nikomur ni zdelo vredno podeželskih psov spremljati, jih opisovati ali upodabljati. Bili so pač tam, kakršni koli so že bili.

O prvih bolj ustaljenih navadah, tudi takih v zvezi s psi, je mogoče sklepati šele v srednjem veku, ko je bogatejša zemlja v najlepših krajih, podobno kot drugod v Evropi tistega časa, pripadala Cerkvi in aristokraciji, ki je bila povezana s Cerkvijo.

Območja Schwarzenburga, Emmenthala, Berna in Burgdorfa, kjer so se pozneje pojavili bernci v bolj ali manj današnji podobi, so pretežno sodilo med cerkvena posestva. V obdobju osamosvajanja od Svetega rimskega cesarstva in Habsburžanov v 14. stoletju je Cerkev izgubila prej absolutno oblast, pa tudi največja posestva. Ljudje, ki so živeli na prej cerkvenih ozemljih, so podedovali boljšo, bolje obdelano in bogatejšo zemljo, pa tudi pse, ki so jih imeli na nekdanjih posestvih. Reformacija je pozneje, v šestnajstem stoletju, sprožila dolgo in krvavo državljansko vojno, ki se je končala s pogajanji in neodvisnostjo kantonov. Evropa je priznala neodvisnost Švice od Svetega rimskega cesarstva šele sredi 17. stoletja.

Ker ni bilo več vojske, ki bi jih branila, kakor je prej cerkvene gospodarje, so kmetje domnevno začeli z bolj resno selekcijo podedovanih psov, ki so jih branili pred potujočimi reveži in predvsem pred nekoč dobro plačanimi vojaki, ki niso imeli več dela, strehe nad glavo in kruha, zato so se klatili naokrog in ropali.
Prejšnji delavci na posestvih in pri čredah cerkvene in posvetne gospode so med tektonskimi spremembami postajali skrbniki, naposled tudi lastniki. Pes jim je služil za marsikaj, od čuvaja do prevoznika mleka namesto konja jim je bil.

Profesor Albert Heim je rešil švicarske pasme

Pes, ki danes nosi ime bernski planšarski pes, je doživel razcvet skupaj z mlekarstvom, sirarstvom in predvsem z razdelitvijo zemlje med kmete. Takoj po največjem razcvetu pa je doživel trd padec na realna tla, ko se je začela industrializacija. Še nekaj časa pa je moralo miniti, da se je za pse, ki so delali pri kmetih, začela zanimati mestna gospoda, ki je imela v rokah prve začetke švicarske kinologije.

Avtohtonega bernskega kmečkega psa so po začetkih industrializacije odrinili na stran, premožnejši ljudje so se odločali za bolj stasite bernardince. Bernce so v tistih časih menda tudi prevečkrat križali z na novo skovano nemško pasmo leonberžan, velikanom, ki so ga Nemci tudi ustvarili s križanji. Že tedaj so se menda pojavila prva križanja berncev z novofundlandci, ki so bila bolj načrtna po drugi svetovni vojni, ko je bilo potrebno pasmo še enkrat reševati pred pozabo. Berncev je bilo v času po drugi vojni vedno manj, bili so pred izginotjem.

Kdo ve, kako bi se razpletlo, ali bi bernci sploh dočakali prvo in drugo svetovno vojno, če leta 1899 ne bi ustanovili prvega švicarskega kinološkega združenja, ki so mu dali ime Berna. Tri leta pozneje so organizirali prvo veliko razstavo, kamor so pripeljali 320 psov vseh vrst in pasem. Takrat so iz Dürrbacha v bernskem kantonu prvič pripeljali pokazat svoje kmečke pse. Kakor so zapisali v lokalnem časniku, je bil pes, imenovan dürrbachler, v svojem okrožju prav tako pomemben, kakor je bil appenzeller v kantonu Appenzell. Dve leti pozneje je gostilničar Fritz Probst razstavil še šest skrbno izbranih dürrbahlerjev.

V tistem času je stopil na oder profesor Albert Heim iz züriškega inštituta za geologijo. Vzrejal je novofundlandce, velik poznavalec psov je bil, kmečkih psov iz bernskega okrožja pa sploh ni poznal, ker jih v mestih pač ni bilo. Navdušil se je zanje in poskrbel, da so postali pasma. Še preden je spodbudil in izpeljal resno in strogo selekcijo, je prepričal vzreditelje, da njihovi psi ne smejo imeti topih gobcev, kar je tedaj zaradi verjetno namernih, vendar ne zabeleženih križanj, postajalo moda.

Leta 1907 so ustanovili prvi pasemski klub. Profesor Heim je kot sodnik predstavil 22 izbranih primerkov, ki so pomenili osnovo za razvoj pasme. Še poldrugo desetletje se je potem oče švicarske kinologije trudil poenotiti bernske pse. Zlasti je imel težave z razlikami v velikosti psov. V različnih delih Švice so si bili ti psi med seboj podobni na prvi ogled, vendar eni precej majhni, drugi ogromni.

Heimu je leta 1913 tudi uspelo prepričati vzreditelje, da so sprejeli ime bernski planšarski pes, saj kraja Dürrbach niti v Švici niso poznali. Ko se je standard ustalil, je bernski planšarski pes dokaj hitro zavzel Švico in svet. Precej dolgo je veljalo, da več velja, če sta pes in psica na zgornji meji standarda (70 cm pes, 66 cm psica), zadnje čase se Švicarji vračajo k prvotnim psom, idealna spet postaja spodnja meja (64-66 cm pes, 58 do 60 cm psica).

Najlepši pes na svetu

Bernski planšarski pes je po naravi dobrodušen velikan, ki se zna sicer postaviti zase in za svoj teritorij, ni pa pravi čuvaj. Samica je bolj vodljiva, postavnejši samec pa bo vedno ohranil željo po vzpenjanju na družbeni lestvici. Do otrok je berni zaščitniški in zelo strpen, ima tudi poseben odnos do nemočnih in starejših. S pravilno zgodnjo socializacijo in habituacijo je berni prijeten sopotnik in sostanovalec tudi drugim hišnim in večjim domačim živalim. Več kot prijazna radovednost pri srečevanju na sprehodih ni zaželena, saj se zaradi bernijeve velikosti lahko mimoidoči ljudje, še posebej otroci, pa tudi psi lahko ustrašijo.

Berni ni pes za vsakogar, poudarja Mojca Sajovic, ki je predsednica pasemskega kluba in ima pri nas z bernci največ izkušenj. Marsikdo od bernca preveč pričakuje, drugi ga enači s prijaznim plišastim medvedkom, tretji ni pripravljen vložiti dovolj časa, truda in sredstev v prvih dveh letih njegovega življenja. Berni je nastal na kmečkem podeželju centralne Švice, najsrečnejši je pri delu in pri svojih ljudeh. Zadovoljen bo v družini, kjer so otroci že šolarji, doma pa sta ljubezniva in dovolj aktivna dedek in babica, ki poskrbita zanj, ko je njegova prava družina zdoma. Težko prenaša spremembe, zdrahe, ločitve..., pa tudi vročino, z veseljem pa gre z družino na počitnice. Na morje gremo z berncem v začetku junija ali v poznem septembru, naporne gorske ture mu prihranimo, saj se bolje počuti na sprehodih v sredogorju. Če je kje kakšno jezero, pa bo sploh srečen, pravijo vsi izkušeni skrbniki bernijev.